01 7231 227 (spodnji vrtec) | 01 7232 900 (zgornji vrtec) vrtec.moravce-osjvmo@guest.arnes.si

Gumbki v marcu

V marcu smo na naših sprehodih v naravi začeli opažati prve spremembe. Rastline so se začele prebujati in tu in tam so iz zemlje sramežljivo pokukale prve cvetice. Listni brstiči so se napeli in v njih so začeli rasti listi. Najbolj zanimiv pa je bil žabji mrest, ki smo ga opazili v veliki luži, ki sicer ni najbolj prijazen prostor za razvoj paglavcev in iz njih malih žab.
Na sprehodih smo največ pozornosti, tako kot prej, posvetili varnosti v prometu. Še posebej pri prečkanju ceste. Menim, da sedaj vsi poznamo ustaljen postopek: ob robu pločnika se ustavimo, opazujemo promet, pogledamo levo, nato desno in še enkrat levo, prečkamo cesto, na sredini ceste še enkrat pogledamo desno. Če se z desne ali leve bliža vozilo, postopek ponovimo.
Le levo in desno še včasih kdo zamenja, ampak to se zgodi tudi še odraslim.
Na pomladni delavnici smo gostili vas, dragi starši. Otroci so nastopili s pesmico Ciciban teče v zeleni gaj pesnika Otona Župančiča. Komaj so čakali, da vam pokažejo, kaj znajo. Druženje smo nadaljevali z izdelavo pomladne dekoracije in didaktičnih iger za otroke iz vsakdanjih materialov. Nikomur se ni mudilo domov, saj smo vsi skupaj uživali.
V velikih zvezkih, ki smo jih začeli uporabljati, smo se najprej orientirali: kje je spredaj, kje zadaj, kje levo, kje desno, zgoraj, spodaj. Narisali smo tudi sebe in svojo družino. Osnovni in najpomembnejši stvari v našem življenju.
Ker smo že pravi svetovljani, se tudi Zverjasca v angleščini nismo ustrašili, prav tako kot drobna miška, ki si iz osnovnega nagona po samoohranitvi in preživetju izmisli strašno bitje, ki ne obstaja. ˮˮLe kdo je zverina s kremplji postrani, groznimi okli, ušesi, čekani, le kdo bi imel pomarančne oči, podpluto koleno, na koncu nosu bradavico strupeno, le komu bi črnkast jezik iz gobca molel, le komu na hrbtu kup bodic bi sršel?ˮ Na pomoč! Za nohte mi gre! Zverjasec je, mar ne?ˮ (Julia Donaldson, Zverjasec, Ljubljana, MK 2010). Koga se bojijo lisica, sova, kača in na koncu tudi Zverjasec? Male, strašne miške? Ki si na koncu poteši lakoto z lešnikom? In tako na primeru spoznamo, da je beseda močnejša od meča.
Ob pravljici Kdo je napravil Vidku srajčico smo se poučili o življenju v ne tako daljni preteklosti, ko je bilo v družinah veliko več otrok kot danes, udobna, topla, živopisana in moderna oblačila pa tudi niso bila tako samo po sebi umevna. Obleke so otroci nosili drug za drugim, dokler niso bila tako pokrpane in raztrgane, da niso več služile svojemu namenu. Izdelovali so jih sami, iz materialov, ki so jih prav tako pridelali sami. To sta bila ponekod lan in ponekod volna. Mi smo si ogledali postopek predelave volne, saj jo je tudi Vidku podarila ovca v znak hvaležnosti za pomoč, ki ji jo je nudil v njenem najbolj občutljivem obdobju. Spoznali smo osnovne tekstilne tehnološko-predelovalne procese, ki smo jih v minimizirani obliki izvedli tudi sami v igralnici. Volno smo mikali s pomočjo jeklenega glavnika, kako prede prejo bela mačica, smo izvedeli lani. Mikano volno smo nato polstili z milnico in toplo vodo. Vsak si je izbral svojo barvo volne in jo preoblikoval v ljubko volneno polst. S prsti smo kvačkali zapestnice prijateljstva. Prejšnji mesec smo šivali, striči znamo tako ali tako, tkanje pa imamo v načrtu za čas po vrnitvi nazaj v vrtec.
V drugi polovici marca pa se je začelo obdobje, ki ga še nismo doživeli. Vse, kar se je prej dogajalo zelo hitro, se je upočasnilo. Ostali smo doma, da zaščitimo sebe in druge. V tem obdobju smo kljub neprijetnostim začutili, kaj je pomembno. Več časa imamo zase in drug za drugega. K sreči je vreme lepo in nam nudi mnogo dejavnosti, ki jih lahko izvajamo na prostem.
Ostanite zdravi in upava, da se kmalu spet srečamo.
Vse dobro vam želita Špela in Irena.
Zapisala Irena Malovrh